This is life

Hja, točno en mesec je minil od zadnje objave in ker se je dogajalo preveč, torej preveč, da bi imela čas sploh razmišljati, kaj šele pisati, se kljub nenehnim navdihom in idejam nisem spravila za ekran in pobožala prelepih belih tipk moje tipkovnice. Ena stvar, ki se je definitivno spremenila (in upam, da za nekaj časa) je, da sem malce bolj optimistične volje zadnje čase, tako da današnja objava ustreza le-temu. Na starem računalniku sem namreč našla moj starejši zapis v angleščini, ki ga je navdihnil eden izmed mojih ljubših “prizorov” iz knjig in sicer iz knjige If you could only see me now Dublinčanke Cecelie Ahern (trenutno si lahko v kinematografih ogledate film posnet po njeni prvi uspešnici P.S.: I love you). Prizor pa se odvija na neskončnem polju polnem regratovih lučk (ang. dandelion), ki jih tri glavne osebe z otroškimi smehljaji lovijo, ko jih veter nosi sem in tja čez sinje nebo. Here it goes:

There is a reason I am an optimist: I am young

A dandelion seed is swaying softly in the air to the sound of the light breeze, to the sound of tender movements of trees’ crowns, to the sound of playful yet timid birds… It’s swaying to the music of life.

I cannot help but wonder whether we could all be compared with the dancing seed. It seems highly unlikely, due to the majority of us which has forgotten to look on the bright side of life and has yet to acknowledge that every cloud has a silver lining. What has got into modern society to become so exquisitely pessimistic?Is it the fast-moving world, where everyone threads the day when they will fail or is it just us, being so damn ignorant thinking only of ourselves? What if once for a change we let go of our fears and lived for the moment, went with the flow, instead of having negative thoughts and visions of the future!

It is true that older people who have experienced almost everything there is to experience in this world are most likely to think pessimistic, but we, restless juvenile children of the new era, should aspire to greater heights. We should fly at least a feet above the ground and leave the decision on where we will wind up to the wind that carries us along. No black thoughts, no frustrations. The sky is the limit and if we fall down on earth we will get ourselves up again so there is no need to worry about the harsh landings on our way.

In the end, we are young, we have our whole lives ahead of us and what could be more tempting than being an optimist, than being a dandelion seed swaying to the music of life! 

Ena slušalka je prenehala delati. Ustavim se na mostu. Vržem jih v globino. 

Ena stran se je prenehala truditi. Ustavim se na mostu. Vržem naju v globino.

Nekako tako sem se danes zvečer poslovila od še enega spomina nanj. Slušalke so bile njegove in ko je vlak odpeljal z beneškega perona, so postale moja last, moj opomnik, da obstaja, pa čeprav na drugem koncu kroglice, ki ji rečemo Zemlja. Bile so opomnik, da sva obstajala midva in da naju kilometri, milje, razdalja ne ločujejo, vendar le ohranjajo to, kar sva – zveza na daljavo. Pa le-to lahko traja?

Tri leta pošiljanja mail-ov, tri leta pogovorov prek msn-ja, tri leta klicev prek skype-a, tri poslana rojstnodnevna darila, tri leta – izgubljena. Res me zanima, če se in kako se obnesejo long distance relationships. Moja izkušnja je sicer sladka (in če bi le lahko rekla kratka), ampak končana, čeprav še zmeraj obstaja kanček upanja. Nekje sem prebrala and I quote: I am 99% sure it is over, it is the 1% that keeps me wondering. To dejansko drži, za vsako stvar, in čeprav sva (na mojo pobudo) prekinila vse stike (bilo naj bi boljše in lažje zame – hmmm), še vedno obstaja procent, ki mi trka na glavico, da mogoče, someday, somewhere (to so bile ironično tudi besede, zaradi katerih sva sploh ostala v kontaktu v 2004 in s katerimi sva 2008 prekinila stike)… 

Ja, someday, somewhere je bolj hollywoodska pravljica, ampak upanje umre zadnje. Frustrirajoče dejstvo je le-to, da mi ni jasno, kako lahko 30 dni, ki sva jih dejansko preživela skupaj, odtehta ostalih 1000, ki sva jih preživela v svojem svetu. Tam sva obstajala, tam sva BILA. Zdaj ostaja le še Italija, ostaja le še Amsterdam, ostajajo Benetke (not for long though), ostaja Ljubljana in ostajata Zagreb in Rotterdam. Ostajajo slike, ostajajo pisma, ostajajo darilca. Ostajajo spomini. In midva? Midva sva, tako kot danes slušalke, splavala po vodi in se izgubila neznano kam. But maybe, someday, somewhere… 

Dekle je pred mesecem popadla panika, kajti pri rosnih 18-ih letih je 2. zanosila. Prva misel – SPLAV! Vendar ne vem kaj ji je bilo, da je želela iti splav opravljati v ZDA (zato sem bila seznanjena s situacijo, kajti našla naj bi ji najcenejšo letalsko karto). Ko sem to izvedela, sem se zgrozila nad nesmiselnostjo njene odločitve. Zakaj za vraga bi najprej zapravila okoli 500 eurov za letalsko vozovnico, zatem plačala še od 200-500 eurov za splav v Ameriki, si plačala še stroške nastanitve, etc. NONSENSE! In vse to zakaj? Ker bi lahko starši izvedeli. Tu sem lahko odvrnila le še: “Deklica draga, če so izvedeli prvič, bodo pa še drugič. Če želiš delati splav, go ahead, it’s your life, samo ne igrat zvezde mehiških telenovel in paničariti vse povprek.” Čez nekaj dni je bil postopek opravljen.

Druga posredna znanka pa je nedavno spontano splavila zarodek, otroka, ki si ga je dejansko želela in ga načrtovala. Ko poslušam tako zgodbo, me spreleti srh. Menda je začela krvaveti, odšla na urgenco, kjer so krvavitev ustavili, ji povedali, da gre za spontani splav, potem pa jo poslali domov, češ da bo bolje, da se to opravi samo od sebe (brez operativnega posega). 2 dni je zato trpela v krčih, bolečinah – fizičnih in psihičnih – ko je končno iz sebe izvrgla oz. izstisnila mrtev zarodek. Niti predstavljati si nočem, kako se je ob tem počutila.

Splav je ena izmed kočljivih tem, ki jih obravnava družba, vendar sama mislim, da ni pravilnega odgovora na vprašanje: Splav da ali ne? Vsak ima svoja lastna prepričanja o življenju, o vrednotah, o veri in po teh se ravna na vseh težkih razpotjih v življenju. Kako se počuti ženska, ki spontano splavi in ne more imeti več otrok, ko neprestano posluša o deklicah, dekletih, ženskah, ki splavijo zaradi lastne potrebe po individualizmu in življenju po sebi zastavljenih tirnicah? Kako se počuti 18-letno dekle, ko izve, da je noseča? In najtežje vprašanje – katera bo v življenju obžalovala več?

Danes sem imela 2 “zmenka” s prijateljicama – poimenujem ju x in y. Prva, definitivno najlepši obraz daleč naokoli, tarna, kako je horny, ampak da je dejansko v roku parih mesecev postala tako prekleto izbirčna, da tudi za sex ni več dober vsak. Sploh pa se sprašujem, ali tako imenovani odnos “friends with benefits” resnično lahko funkcionira? Ne morem namreč mimo misli, da je vedno za enega od sexualnih zaveznikov tak odnos le izhod v sili. Češ: “Če ne morem dobiti zveze, se bom zadovoljil/a s sexom.” And then one of the gets hurt, ker se že v samem začetku po domače povedano zajebe. Sploh pa nisem vedela, da se je ta veja odnosov tako razširila, da je to res že povsem normalna zadeva. V roku treh mesecev sem namreč kar od treh potencialnih dečkov dobila direktno ponudbo – po dveh pijačah/kavah/čajih je prišel čas za eno in isto frazo: “Veš, ne vem kam tole pelje, ampak jaz nisem za resno zvezo, lahko pa se pač kdaj pa kdaj pokličeva in se imava fajn.” Vse super, vse cool, razen ene zadeve – ko si enkrat emotionally involved taka stvar ne funcionira, no way jose, in če se še tako pretvarjamo, da je vsem ravno za vse, si konec koncev moramo priznati, da je to le izhod v sili. Pa naj bo zaradi strahu do commitment-a, zaradi strahu do izgube nekoga ali pa sredstvo imeti vsaj fizični del odnosa z nekom, s katerim bi roko na srce delili svet. Kaj torej obvelja na koncu – čustva ali razum?

OK, toliko o temi, o kateri sva razglabljali z deklino x. Sledi bolj zapleteni y.Vprašanje: Kako dolgo lahko traja občutek metuljčkov v trebuhu v zvezi (v kultni seriji Sex and the City imenovan pojav “zsa zsa zsu”)? Oseba y namreč po več kot letu zveze ne čuti nič drugega kot navezanost, kje pa se skriva največji problem? Da “zsa zsa zsu” še vedno čuti, vendar v družbi novega Mr. Big-a. Pravi, da je pravi moški, za sabo ima že 4 desetletja in ji daje spet tisti občutek zmedenosti, zaljubljenosti, rdečice in vročice, ki jo je začela pri svojem dečku tako pogrešati. Z njim ni rutine, ni dolgčasa, je nov izziv. Zakaj torej ne prekine zveze in začne na novo? Hja, Mr. Big je seveda kot vedno izjemno kompleksen – poročen, z otrokom. Nič kaj zabavno, sploh če ti iz dneva v dan daje upanje, prazne obljube, riše slike prihodnosti – kaj pa oseba y dejansko dobi – trenutke sreče, vročice, trenutke zsa zsa zsu-ja, kaj pa se bo od danih obljub uresničilo – kdo ve.

Nasploh me njena situacija malce spominja na mojo 4 leta trajajočo ne-zvezo. Vse kar jo je držalo nad pragom realnosti so bile obljube in prekleti metuljčki v trenutkih, ko sva bila skupaj, a ko sem končno enkrat stopila trdno na tla, sem se zavedla, da to ne pelje nikamor, vklopila sem razumski del sebe (kako sovražim, ko se to zgodi) in razdrla vse. Zdaj ni več obljub, zdaj ni več zsa zsa zsu-ja, zdaj ne obstajava več. Obstaja le še bitka med razumom in čustvi – kdo je imel prav? I’ll never know. 

Zadnja 2 meseca se redno dobivam s prijateljico, s katero se poznava se že many many years, ampak never in our entire history se nisva toliko družili. Kaj bi lahko bil vzrok?MEN:)

Ne, ni prvič, da imava te vrste probleme, je pa definitivno prvič, da jih imava obe hkrati. Kako torej poteka najin tipični večer? Dekletce me pobere z njenim super druper avtomobilčkom, oblečeni v trenirke odbrziva do lokala, kjer naju nihče ne pozna, prižgeva tisti kultni cigaret in debata se začne. Vedno eno in isto – KAJ je rekel, KAJ je napisal (kako sovražim tehnološko dobo), česa kreten ni naredil in KAJ bi moral narediti, KAJ je mislil s tem in KAKO bi se lahko to razumelo, KAKO razmišlja in na koncu vedno ista stvar: ZAKAJ za vraga ne dojame?

Ja, Love is Wicked, indeed. 

But I cannot help but wonder, ali tipi nikoli, res nikoli, nimajo podobnih debat? Smo res sooo different, da se preprosto ne dojamemo ali se samo nočemo dojet? Ali res rabimo slovar znakov as in ženski NE pomeni JA in moški MOGOČE pomeni NE? In zadnje retoricno vprasanje – res samo ženskam mrgoli po glavi toliko vprašanj tipa KAJ, ZAKAJ, KAKO?

Blod odprt – po 2h letih priprav, preizkusanja bloganja, 2h objav in nevztrajanja… Tokrat upam, da bom dejansko redno pisala in objavljala:) 

Kakšna bo vsebina bloga? Hja, my life, moje razmisljanje, vse kar je treba dat ven, ker je bolše, če se napiše:) Mogoče bi blo bolj zanimivo, če bi pisala o aktualnih dogodkih, politiki, tehniki, itd. Ampak that’s just not me:) Zatorej I’ll stay who I am – a complex personality – in pisala more or less na način Carrie Bradshaw: pojstla, macbook, eksistencialni problemi in shoes – manjkal bo samo cigaretek in mistični cigarette smoke:) 

Until next time torej… 

This is life… (beri naprej…)